Glasba ni le umetnost, temveč tudi način zdravljenja in povezovanja z globljo resničnostjo.
Otroštvo sem preživela v Žirovnici. To je kraj nepopisljivih razgledov na Julijce in Blejski grad, v zavetrju Karavank in mogočnega Stola, poln mehkobe, polj in travnikov. Kot naravna krona ga krasi Reber, s polno skrivnostnih potk in poti, kjer vedno srečaš iskrene ljudi in je poleti na paši živina. Spominjam se, da je bilo pogosto vetrovno, a dedek in babica sta večkrat rekla, da je to dobro za kraj, da so tam čiste energije, saj veter prepiha vse staro. Žirovnica je tudi kraj, kjer se lahko odpraviš Po poti kulturne dediščine, saj so se v okoliških vaseh rodili: največji slovenski pesnik dr. France Prešeren, njegov prijatelj in jezikoslovec Matija Čop, mojstra ljudske pripovedi F.S. Finžgar in Janez Jalen, ter veliki čebelar Anton Janša. Lahko si predstavljaš, da so se življenja krajanov, še zlasti šolskih otrok, ves čas prepletala z dogodki v čast vsem slavnim možem in vedno smo bili zelo ponosni na okoliško kulturno dediščino.
No, dedek in babica sta imela veliko vlogo v mojem otroštvu. Dedi je bil gozdarski tehnik, babi pa učiteljica. Predvsem pa sta bila najbolj ljubezniva in topla človeka kar jih poznam. Dedi je tik pred korono zapustil ta svet, babi pa je v 93. letu povsem zdrava in še kako rada pokramlja z menoj o družinskih in šolskih prigodah. Tudi zapojeva večkrat, ko sem pri njej na obisku. Veliko je zahtevala od mene, plesala sem folkloro, hodila v glasbeno šolo, pela v zborih, predvsem pa doma pazila na 2 mlajši sestri in sestrično. Mami je bila tista, ki je z vzgojo popuščala na vseh frontah, bila je eno samo dobro srce in mislim, da nam je s sestrama dajala kar malce preveč svobode. Ko sem končala osnovno šolo, me je pot peljala na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Maribor (današnji Konzervatorij za glasbo), kjer sem živela v dekliškem internatu, ki je bil kot nalašč vis-a-vis eni največjih vojašnic v Mariboru. Ker smo bile stare okrog 16 let, smo se kar rade spogledovale z lepimi fanti v uniformah, no, tiste, ki smo hodile v glasbeno, pa smo imele zaradi vaj in koncertov prepustnice do poznega večera in smo celo sodelovale v njihovem bandu, kar je bilo za tiste čase precej kul. Ta Mariborska leta so bila nepozabna. Veliko je bilo dela, vaj, a sama imam rada strukturo v življenju in mi je bilo vse skupaj pisano na kožo. Spominjam se, da smo včasih vadili tudi do 2m dolge skladbe, ki smo jih zlepili in razgrnili na tleh. To so bile predvsem maratonske sonate. Klavir sem v tistem času res dobro igrala, tudi solfeggio sem imela rada. Naporna pa je bila vožnja z vlakom vsak teden do doma, saj sem potrebovala več ur, doma pa smo čez vikende zopet večina vadili vsak svoj instrument. Življenje srednješolke je bilo pri meni res posvečeno zgolj in samo glasbi, pa tudi kakšni ljubezni seveda. Ne smem pozabiti omeniti ljube razredničarke in njenega moža, ki sta me vzela za svojo, ker sem bila od daleč in še do nedavnega smo imeli tesno in pristno prijateljsko vez. Takšnih učiteljev ne najdeš več…, so pa bili potem tudi profesorji na Akademiji za glasbo v Ljubljani izjemno dobri, skrbni in jim je bilo mar za nas, študente. Večkrat se spomnim štorije glede sprejemnih izpitov, ki so seveda strah in trepet vseh bodočih študentov. In naša generacija je imela to smolo, da se je po koncu mature začela vojna za Slovenijo in smo morali preložiti sprejemne na september, kar je za nas pomenilo, da smo še cele počitnice vadili kot nori in potem v septembru opravljali izpite, ki so potekali dva dni. In…, nikdar ne bom pozabila profesorja, pri katerem smo pisali štiriglasni diktat pri solfeggiu in ko se je nekje nekdo izgubil in ga poprosil, naj še enkrat zaigra, je zgolj zaigral tri glasove, enega pa žvižgal zraven, tako da smo bili še bolj zmedeni. No, prigod na Akademiji je bilo še za cel jerbas, največja izmed vseh pa je bila rojstvo mojega prvega sina v drugem letniku. Ker sem šla eno leto prej v šolo in rodila med študijem, ter v rednem roku končala univerzitetni študij, sem imela diplomo v žepu že pri 23 letih.
Po diplomi sem polnih 22 let redno poučevala na Osnovnih šolah v Kranjski Gori in Mojstrani, ter dislocirano na jeseniški Gimnaziji.
S pomočjo umetnosti lažje pogledala izza okvirjev
Ja, kot sem že omenila sem po 22. letih poučevanja, vodenja 4 pevskih zborov, skrbi za tri sinove in sicer mirnega življenja v rodni vasici Žirovnici doživela renesanso in se začela prebujati v povsem novo osebo. Doživela sem prelom in se, ker sta bila večja sinova že odrasla, preselila na avstrijsko Koroško, točneje na Zilo. Najprej v Bistrico, kasneje pa v bolj s soncem obsijano Čajno, v Labenče. Težko je razložiti nekomu, ki se mu to ne zgodi, kaj privede do tega. Pri meni je gotovo k moji spremembi botrovalo dejstvo, da sta bila prva dva sinova zelo bolna, prvi je imel pri devetih letih operacijo na odprtem srcu, z drugim pa smo bili vsake nekaj mesecev na onkološkem, kjer so mu delali punkcije, ali je rakavo ali ne. Ogromno smo bili po bolnicah. Da sem vse to preživela, sem se začela zatekati k psihološkim knjigam, hodila na delavnice za osebnostni razvoj in skušala pomagati tudi možu, ki se kar ni in ni mogel znajti v vseh težkih trenutkih.
Vse to naju je, kljub temu, da sva bila skupaj od 16. leta, polnih 27 let peljalo vsakega na svojo pot. Enostavno sem sama na stvari začela gledati drugače, želela sem si odkritih pogovorov, napredovanja v zvezi, a mož ni videl, da je karkoli sploh narobe. Njemu se je zdelo, kot da je vse v redu, sama pa sem kar kričala v sebi po razumevanju, napredku in ljubezni. Vse knjige in znanja so me preoblikovale v novo osebo.
Zaradi težkih preizkušenj dozorela
Povsem zavestno sem po dolgem premisleku sklenila, da odidem. Točno se spominjam Novega leta, ko sem si napisala vizijo, kako želim živeti naprej. In pri vseh točkah sem že naslednje leto naredila kljukice. Naj povem, da se spremembe vedno zgodijo najprej v umu, šele nato se manifestirajo. Ko pošlješ misel, ki je nič drugega kot energija v »svet«, se seveda nekje poveže in zavibrira s stvarnostjo, ki resonira v enakih frekvencah. Hočeš, nočeš dobiš to, kar si želel, zato resnično pazimo, kaj govorimo in kaj si v mislih želimo, saj še prehitro dobimo.
Torej, sama sem si želela nov dom, varne otroke, ter mirno, izpolnjeno življenje. Želela sem si hiško v gozdu, moža, ki me bo razumel in me podpiral, to, da bi lahko še naprej poučevala, ter da bi lahko naredila nekaj dobrega za svet, dokler sem še razmeroma mlada in imam še moč za vse to. Želela sem si preprostosti, ne balasta. Na vseh nivojih.
Vse to sem si tako plastično predstavljala, da sem lahko spet stvar za stvarjo kot kepo gline izoblikovala v stvarne oblike. Glino sem gnetla s hvaležnostjo, s pričakovanjem, upanjem, srečo. Če se je kdaj zasušila sem jo navlažila tudi s solzami (žalosti ali sreče). Kot vsako človeško bitje sem bila v tem prehodnem obdobju predvsem ranljiva. V tem času sem se velikokrat zatekala po nasvet k Mariji, s katero sem se že od otroštva najlažje poistovetila. Kolikokrat sem držala Marijin kipec v rokah in spraševala za nasvet. In dobila odgovore, točno take, kot sem jih potrebovala. Priznam, da so bile lekcije včasih težke in mukotrpne, a sem kasneje videla, da so bile potrebne, saj so me peljale na boljšo pot.
Nova “patchwork” družina
Selitev na Koroško ni bila lahka. Še nikdar dotlej v življenju nisem živela drugje kot v rojstnem kraju. Spoznala sem ljubečega partnerja, ki je bil že od prvega dne zelo odgovoren, kar mi je veliko pomenilo. Starejša sinova sta se zelo povezala z nama, mlajši pa je prvi dan po selitvi štartal v prvi razred. Počutila sem se, kot da je naša nova družina postala bavita krpanka novih navad, prijateljstev, doživetij. Brez znanja nemščine je bilo prvih nekaj mesecev kar naporno, težko je bilo tudi glede integracije v okolje, spoznavanja ljudi, eksistenčnih zagat. Na srečo je bilo na Zili kar nekaj koroških Slovencev, ki so se sami ponudili za pomoč.
Prvi zmenek z mojo dušo
Vsa ta selitveno-eksistenčna kolobocija pa je v meni klicala po osebnem miru in tišini. Leseno hiško sem znala zelo hitro zmanifestirati neposredno na obronku gozda, kot sem si že od nekdaj želela, a vedno bolj sem čutila, da potrebujem tudi dragoceni čas le zase. Predvsem za kreativnost in svobodo. Ves navidezni poslovni uspeh mi ni pomenil več dovolj, da bi se še naprej pehala za njim. Zatekala sem se v knjige, vrtnarjenje, rada sem pazila vnučke, obiskovala babico in starše, skrbela za kočo na Zelenici, ki mi jo je podaril dedek. Preprosta ljudska opravila torej. Narava mi je postala največja prijateljica in sčasoma sem k hodila po odgovore k njej. Začela sem hoditi dobesedno na zmenke s svojo dušo. Tri podpornice so mi torej vsakodnevno še naprej pomagale: narava, Marija in duša, če sem jih le zaprosila s srčno intuicijo, ljubeznijo in hvaležnostjo. Iskreno vem, da sem blagoslovljena tudi zaradi tega, ker stalno delam dobro za svet in ljudi. Ker se trudim. Ker ne obupam.
Mavrico opravil in službenih dolžnosti sem poleg narave počasi zamenjala za predavanja in seminarje za zvočno terapevtko na dislociranemu oddelku Peter Hess Instituta v Zagrebu ali Beogradu, ker se mi je zdelo smiselno, da imam prakso v domačem jeziku (ne v nemščini), čeravno se zdaj odločam za nadaljevanje izobraževanj na Dunaju. V času svojega barvitega življenja sem precej dozorela in klasična glasba – klavir me nekako ni več privlačil tako zelo kot prej. Kot, da so bili zvoki preglasni, kot da nisem več uglašena z njegovimi frekvencami. Nerazložljivo je. Seveda še igram in vadim, a zelo spontano sem zahrepenela po drugačnih melodijah, bolje rečeno meditativni glasbi.
Duša me predstavi gongom
Terapevtski instrumenti so v meni povzročili stanje miru, kot da ob njih vem, kje sem resnično doma. Kot da sem še več oz. kar ves čas v naravi. Ko zaigram prvi ton na pojoči skledici, prižgem stikalo, ki me postavi iz raztreščene dnevne horizontale v strukturirano vertikalo, ki me dvigne in poravna. Ne vem s kom in kako, a počutim se svobodno, ljubljeno, samozavestno. Počutim se JAZ. Kotički na ustnicah se mi razlezejo v hvaležnost in sočasno se odpre tudi moje srce. Postanem čista ljubezen.
Terapevtsko delo – vzajemna ekspanzija
Mirno in ljubljeno se počutim tudi pri terapevtskem delu z ljudmi, ki ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Tako zelo rastem ob tem – pa ne v smislu samovšečnosti. Gre za vzajemni proces, kot da bi energije prehajale iz kinetične in nazaj v potencialno energijo. Gre za delo z energijami, ki ga težko ubesediš. Predstavljate si najboljšo masažo, ki ste jo doživeli. Tople roke maserke, dišeča olja, sproščenost, občutek popolnega udobja…In potem bi te nekdo nagovoril, da opiši to z besedami. Ne moreš… To so drugačni občutki, ki se jih šele učimo sprejemati in ponotranjiti. Šele učimo se o njih razmišljati… Kvantna medicina je kljub veliko študijam šele v povojih našega stvarnega razumevanja.
Vemo, da smo dnevno konstantno v stresu, podvrženi smo vsakournim mikro novicam na raznih e-napravah, hitenju v službo, v sami službi in na poti nazaj domov, domačim družinskim obveznostim, lahko bi naštevala v nedogled. Predvsem je problematičen strah, ki nam ga mediji plasirajo v majhnih, a konstantnih dozah. Naučili smo se že, da kar preberemo v medijih ni povsem res, oziroma, da si povprečno inteligenten človek lahko zastavi vsaj kritično vprašanje, čemu mediji govorijo o dotični stvari. Navadno je bistvo skrito v ozadju, resnica pa še bolj. Živimo v paralelnih svetovih. Vedno bolj se zavedamo oaze miru, ki nam jo nudi dom ali narava in tisto malo prostega časa. Vedno bolj smo kritični in neizprosni do vsiljenih norm, ki nam kratijo naša dragocena življenja.
Vse to vpliva na našo bio-kemijo. Naše misli so ves čas v visokih in hitrih možganskih amplitudah, zato je še kako pomembno, da jih upočasnjujemo. Naj bo to z molitvijo, z dejavnostmi, ki sem jih že prej naštevala in če nam uspe združiti še fizično aktivnost in kreativnost, smo na dobri poti, da nekako obdržimo krmilo v svojih rokah. Sicer se nam ne piše dobro. Zlasti v prihodnjih mesecih in letih bo zelo turbulentno na političnem parketu in tudi sicer.
Hvaležna v novem stvarstvu
In, ker vedno več ljudi živi hote – ali nehote v hvaležnosti, četudi za minimalne dobrine, ki se njim zdijo neprecenljive vrednosti, pravimo, da se svet prebuja. Resnično je občutiti drugačne energije in če se vrnem na moje energetsko delo, če parafraziram gnetenje gline bi v tem primeru pomenilo, da jo s pomočjo zvokov terapevtskih instrumentov porazdelim točno tja, kjer bo nastala najlepša in najbolj čista struktura. Človeka te frekvence umirijo, postavijo v trenutek tukaj in zdaj, torej njegove misli ne begajo več sem ter tja, sprostijo napetosti in mikro blokade v fasciji, omilijo težave s spanjem in krvnim tlakom, omilijo bolečine, moteno propriocepcijo (motnje gibanja), aktivirajo samozdravljenje in še mnogo mnogo drugega.
Uglašena na srčno frekvenco
Trenutno vsakodnevno raziskujem nova glasbena doživetja, na katera gledam z znanstvenega vidika. Prebiram klinične študije, ter jih povezujem s svojimi izkušnjami z varovanci, saj ves čas praktično, torej redno, vsaj enkrat tedensko vodim zvočne kopeli po Sloveniji in v Avstriji, kar me dejansko mojstri v subtilnem zavedanju, opazovanju in napredku. Brez stalnega trdega dela in prakse ni napredka. Vodim tudi več retreatov letno, najraje pa izvajam terapevtske zvočne masaže. To je najfinejša oblika dela z energijami in frekvencami. Kot izurjena glasbenica slišim vsako telesno nepravilnost in s pomočjo terapevtskih zvokov lahko na tisti del telesa dejansko vplivam na neboleč in sproščujoč način. Redno terapevtsko delo mi omogoča, da vedno bolj razumem energije. Opazila sem, da ima glasba, ki je uglašena na 423 Hz blagodejne učinke na dušo in telo, saj smo bolj usklajeni z naravnimi resonancami Zemlje. Moj cilj je pomagati ljudem, da s pomočjo glasbe najdejo svoj notranji mir in harmonijo.
Happy end
Končno sem se na vsej dolgi glasbeni poti uglasila na pravo-srčno frekvenco. Je pa trajalo več kot 40 let☺. Naj traja☺☺☺
