\u00a0Otro\u0161tvo sem pre\u017eivela v \u017dirovnici. To je kraj nepopisljivih razgledov na Julijce in Blejski grad, v zavetrju Karavank in mogo\u010dnega Stola, poln mehkobe, polj in travnikov. Kot naravna krona ga krasi Reber, s polno skrivnostnih potk in poti, kjer vedno sre\u010da\u0161 iskrene ljudi in je poleti na pa\u0161i \u017eivina. Spominjam se, da je bilo pogosto vetrovno, a dedek in babica sta ve\u010dkrat rekla, da je to dobro za kraj, da so tam \u010diste energije, saj veter prepiha vse staro. \u017dirovnica je tudi kraj, kjer se lahko odpravi\u0161 Po poti kulturne dedi\u0161\u010dine, saj so se v okoli\u0161kih vaseh rodili: najve\u010dji slovenski pesnik dr. France Pre\u0161eren, njegov prijatelj in jezikoslovec Matija \u010cop, mojstra ljudske pripovedi F.S. Fin\u017egar in Janez Jalen, ter veliki \u010debelar Anton Jan\u0161a. Lahko si predstavlja\u0161, da so se \u017eivljenja krajanov, \u0161e zlasti \u0161olskih otrok, ves \u010das prepletala z dogodki v \u010dast vsem slavnim mo\u017eem in vedno smo bili zelo ponosni na okoli\u0161ko kulturno dedi\u0161\u010dino.<\/span><\/p>\n No, dedek in babica sta imela veliko vlogo\u00a0 v mojem otro\u0161tvu. Dedi je bil gozdarski tehnik, babi pa u\u010diteljica. Predvsem pa sta bila najbolj ljubezniva in topla \u010dloveka kar jih poznam. Dedi je tik pred korono zapustil ta svet, babi pa je v 93. letu povsem zdrava in \u0161e kako rada pokramlja z menoj o dru\u017einskih in \u0161olskih prigodah. Tudi zapojeva ve\u010dkrat, ko sem pri njej na obisku. Veliko je zahtevala od mene, plesala sem folkloro, hodila v glasbeno \u0161olo, pela v zborih, predvsem pa doma pazila na 2 mlaj\u0161i sestri in sestri\u010dno. Mami je bila tista, ki je z vzgojo popu\u0161\u010dala na vseh frontah, bila je eno samo dobro srce in mislim, da nam je s sestrama dajala kar malce preve\u010d svobode. Ko sem kon\u010dala osnovno \u0161olo, me je pot peljala na Srednjo glasbeno in baletno \u0161olo v Maribor (dana\u0161nji Konzervatorij za glasbo), kjer sem \u017eivela v dekli\u0161kem internatu, ki je bil kot nala\u0161\u010d vis-a-vis eni najve\u010djih voja\u0161nic v Mariboru. Ker smo bile stare okrog 16 let, smo se kar rade spogledovale z lepimi fanti v uniformah, no, tiste, ki smo hodile v glasbeno, pa smo imele zaradi vaj in koncertov prepustnice do poznega ve\u010dera in smo celo sodelovale v njihovem bandu, kar je bilo za tiste \u010dase precej kul. Ta Mariborska leta so bila nepozabna. Veliko je bilo dela, vaj, a sama imam rada strukturo v \u017eivljenju in mi je bilo vse skupaj pisano na ko\u017eo. Spominjam se, da smo v\u010dasih vadili tudi do 2m dolge skladbe, ki smo jih zlepili in razgrnili na tleh. To so bile predvsem maratonske sonate. Klavir sem v tistem \u010dasu res dobro igrala, tudi solfeggio sem imela rada. Naporna pa je bila vo\u017enja z vlakom vsak teden do doma, saj sem potrebovala ve\u010d ur, doma pa smo \u010dez vikende zopet ve\u010dina vadili vsak svoj instrument. \u017divljenje srednje\u0161olke je bilo pri meni res posve\u010deno zgolj in samo glasbi, pa tudi kak\u0161ni ljubezni seveda. Ne smem pozabiti omeniti ljube razredni\u010darke in njenega mo\u017ea, ki sta me vzela za svojo, ker sem bila od dale\u010d in \u0161e do nedavnega smo imeli tesno in pristno prijateljsko vez. Tak\u0161nih u\u010diteljev ne najde\u0161 ve\u010d…, so pa bili potem tudi profesorji na Akademiji za glasbo v Ljubljani izjemno dobri, skrbni in jim je bilo mar za nas, \u0161tudente. Ve\u010dkrat se spomnim \u0161torije glede sprejemnih izpitov, ki so seveda strah in trepet vseh bodo\u010dih \u0161tudentov. In na\u0161a generacija je imela to smolo, da se je po koncu mature za\u010dela vojna za Slovenijo in smo morali prelo\u017eiti sprejemne na september, kar je za nas pomenilo, da smo \u0161e cele po\u010ditnice vadili kot nori in potem v septembru opravljali izpite, ki so potekali dva dni. In…, nikdar ne bom pozabila profesorja, pri katerem smo pisali \u0161tiriglasni diktat pri solfeggiu in ko se je nekje nekdo izgubil in ga poprosil, naj \u0161e enkrat zaigra, je zgolj zaigral tri glasove, enega pa \u017evi\u017egal zraven, tako da smo bili \u0161e bolj zmedeni. No, prigod na Akademiji je bilo \u0161e za cel jerbas, najve\u010dja izmed vseh pa je bila rojstvo mojega prvega sina v drugem letniku. Ker sem \u0161la eno leto prej v \u0161olo in rodila med \u0161tudijem, ter v rednem roku kon\u010dala univerzitetni \u0161tudij, sem imela diplomo v \u017eepu \u017ee pri 23 letih.<\/span><\/p>\n Po diplomi sem polnih 22 let redno pou\u010devala na Osnovnih \u0161olah v Kranjski Gori in Mojstrani, ter dislocirano na jeseni\u0161ki Gimnaziji.<\/span><\/p>\n <\/p>\n \u00a0Ja, kot sem \u017ee omenila sem po 22. letih pou\u010devanja, vodenja 4 pevskih zborov, skrbi za tri sinove in sicer mirnega \u017eivljenja v rodni vasici \u017dirovnici do\u017eivela renesanso in se za\u010dela prebujati v povsem novo osebo. Do\u017eivela sem prelom in se, ker sta bila ve\u010dja sinova \u017ee odrasla, preselila na avstrijsko Koro\u0161ko, to\u010dneje na Zilo. Najprej v Bistrico, kasneje pa v bolj s soncem obsijano \u010cajno, v Laben\u010de. Te\u017eko je razlo\u017eiti nekomu, ki se mu to ne zgodi, kaj privede do tega. Pri meni je gotovo k moji spremembi botrovalo dejstvo, da sta bila prva dva sinova zelo bolna, prvi je imel pri devetih letih operacijo na odprtem srcu, z drugim pa smo bili vsake nekaj mesecev na onkolo\u0161kem, kjer so mu delali punkcije, ali je rakavo ali ne. Ogromno smo bili po bolnicah. Da sem vse to pre\u017eivela, sem se za\u010dela zatekati k psiholo\u0161kim knjigam, hodila na delavnice za osebnostni razvoj in sku\u0161ala pomagati tudi mo\u017eu, ki se kar ni in ni mogel znajti v vseh te\u017ekih trenutkih.<\/span><\/p>\n Vse to naju je, kljub temu, da sva bila skupaj od 16. leta, polnih 27 let peljalo vsakega na svojo pot. Enostavno sem sama na stvari za\u010dela gledati druga\u010de, \u017eelela sem si odkritih pogovorov, napredovanja v zvezi, a mo\u017e ni videl, da je karkoli sploh narobe. Njemu se je zdelo, kot da je vse v redu, sama pa sem kar kri\u010dala v sebi po razumevanju, napredku in ljubezni. Vse knjige in znanja so me preoblikovale v novo osebo.\u00a0<\/span><\/p>\n <\/p>\n \u00a0Povsem zavestno sem po dolgem premisleku sklenila, da odidem. To\u010dno se spominjam Novega leta, ko sem si napisala vizijo, kako \u017eelim \u017eiveti naprej. In pri vseh to\u010dkah sem \u017ee naslednje leto naredila kljukice. Naj povem, da se spremembe vedno zgodijo najprej v umu, \u0161ele nato se manifestirajo. Ko po\u0161lje\u0161 misel, ki je ni\u010d drugega kot energija v \u00bbsvet\u00ab, se seveda nekje pove\u017ee in zavibrira s stvarnostjo, ki resonira v enakih frekvencah. Ho\u010de\u0161, no\u010de\u0161 dobi\u0161 to, kar si \u017eelel, zato resni\u010dno pazimo, kaj govorimo in kaj si v mislih \u017eelimo, saj \u0161e prehitro dobimo.\u00a0<\/span><\/p>\n Torej, sama sem si \u017eelela nov dom, varne otroke, ter mirno, izpolnjeno \u017eivljenje. \u017delela sem si hi\u0161ko v gozdu, mo\u017ea, ki me bo razumel in me podpiral, to, da bi lahko \u0161e naprej pou\u010devala, ter da bi lahko naredila nekaj dobrega za svet, dokler sem \u0161e razmeroma mlada in imam \u0161e mo\u010d za vse to. \u017delela sem si preprostosti, ne balasta. Na vseh nivojih.<\/span><\/p>\n Vse to sem si tako plasti\u010dno predstavljala, da sem lahko spet stvar za stvarjo kot kepo gline izoblikovala v stvarne oblike. Glino sem gnetla s hvale\u017enostjo, s pri\u010dakovanjem, upanjem, sre\u010do. \u010ce se je kdaj zasu\u0161ila sem jo navla\u017eila tudi s solzami (\u017ealosti ali sre\u010de). Kot vsako \u010dlove\u0161ko bitje sem bila v tem prehodnem obdobju predvsem ranljiva. V tem \u010dasu sem se velikokrat zatekala po nasvet k Mariji, s katero sem se \u017ee od otro\u0161tva najla\u017eje poistovetila. Kolikokrat sem dr\u017eala Marijin kipec v rokah in spra\u0161evala za nasvet. In dobila odgovore, to\u010dno take, kot sem jih potrebovala. Priznam, da so bile lekcije v\u010dasih te\u017eke in mukotrpne, a sem kasneje videla, da so bile potrebne, saj so me peljale na bolj\u0161o pot.\u00a0<\/span><\/p>\n \u00a0Selitev na Koro\u0161ko ni bila lahka. \u0160e nikdar dotlej v \u017eivljenju nisem \u017eivela drugje kot v rojstnem kraju. Spoznala sem ljube\u010dega partnerja, ki je bil \u017ee od prvega dne zelo odgovoren, kar mi je veliko pomenilo. Starej\u0161a sinova sta se zelo povezala z nama, mlaj\u0161i pa je prvi dan po selitvi \u0161tartal v prvi razred. Po\u010dutila sem se, kot da je na\u0161a nova dru\u017eina postala bavita krpanka novih navad, prijateljstev, do\u017eivetij. Brez znanja nem\u0161\u010dine je bilo prvih nekaj mesecev kar naporno,\u00a0 te\u017eko je bilo tudi glede integracije v okolje, spoznavanja ljudi, eksisten\u010dnih zagat. Na sre\u010do je bilo na Zili kar nekaj koro\u0161kih Slovencev, ki so se sami ponudili za pomo\u010d.<\/span>\u00a0<\/p>\n \u00a0Vsa ta selitveno-eksisten\u010dna kolobocija pa je v meni klicala po osebnem miru in ti\u0161ini. Leseno hi\u0161ko sem znala zelo hitro zmanifestirati neposredno na obronku gozda, kot sem si \u017ee od nekdaj \u017eelela, a vedno bolj sem \u010dutila, da potrebujem tudi dragoceni \u010das le zase. Predvsem za kreativnost in svobodo. Ves navidezni poslovni uspeh mi ni pomenil ve\u010d dovolj, da bi se \u0161e naprej pehala za njim. Zatekala sem se v knjige, vrtnarjenje, rada sem pazila vnu\u010dke, obiskovala babico in star\u0161e, skrbela za ko\u010do na Zelenici, ki mi jo je podaril dedek. Preprosta ljudska opravila torej. Narava mi je postala najve\u010dja prijateljica in s\u010dasoma sem k hodila po odgovore k njej. Za\u010dela sem hoditi dobesedno na zmenke s svojo du\u0161o. Tri podpornice so mi torej vsakodnevno \u0161e naprej pomagale: narava, Marija in du\u0161a, \u010de sem jih le zaprosila s sr\u010dno intuicijo, ljubeznijo in hvale\u017enostjo. Iskreno vem, da sem blagoslovljena tudi zaradi tega, ker stalno delam dobro za svet in ljudi. Ker se trudim. Ker ne obupam.\u00a0<\/span><\/p>\n Mavrico opravil in slu\u017ebenih dol\u017enosti sem poleg narave po\u010dasi zamenjala za predavanja in seminarje za zvo\u010dno terapevtko na dislociranemu oddelku Peter Hess Instituta v Zagrebu ali Beogradu, ker se mi je zdelo smiselno, da imam prakso v doma\u010dem jeziku (ne v nem\u0161\u010dini), \u010deravno se zdaj odlo\u010dam za nadaljevanje izobra\u017eevanj na Dunaju. V \u010dasu svojega barvitega \u017eivljenja sem precej dozorela in klasi\u010dna glasba\u00a0 \u2013 klavir me nekako ni ve\u010d privla\u010dil tako zelo kot prej. Kot, da so bili zvoki preglasni, kot da nisem ve\u010d ugla\u0161ena z njegovimi frekvencami. Nerazlo\u017eljivo je. Seveda \u0161e igram in vadim, a zelo spontano sem zahrepenela po druga\u010dnih melodijah, bolje re\u010deno meditativni glasbi.\u00a0<\/span>\u00a0<\/p>\n \u00a0Terapevtski instrumenti so v meni povzro\u010dili stanje miru, kot da ob njih vem, kje sem resni\u010dno doma. Kot da sem \u0161e ve\u010d oz. kar ves \u010das v naravi. Ko zaigram prvi ton na pojo\u010di skledici, pri\u017egem stikalo, ki me postavi iz raztre\u0161\u010dene dnevne horizontale v strukturirano vertikalo, ki me dvigne in poravna. Ne vem s kom in kako, a po\u010dutim se svobodno, ljubljeno, samozavestno. Po\u010dutim se JAZ. Koti\u010dki na ustnicah se mi razlezejo v hvale\u017enost in so\u010dasno se odpre tudi moje srce. Postanem \u010dista ljubezen. <\/span>\u00a0<\/span><\/p>\n \u00a0Mirno in ljubljeno se po\u010dutim tudi pri terapevtskem delu z ljudmi, ki ga ne bi zamenjala za ni\u010d na svetu. Tako zelo rastem ob tem \u2013 pa ne v smislu samov\u0161e\u010dnosti. Gre za vzajemni proces, kot da bi energije prehajale iz kineti\u010dne in nazaj v potencialno energijo. Gre za delo z energijami, ki ga te\u017eko ubesedi\u0161. Predstavljate si najbolj\u0161o masa\u017eo, ki ste jo do\u017eiveli. Tople roke maserke, di\u0161e\u010da olja, spro\u0161\u010denost, ob\u010dutek popolnega udobja…In potem bi te nekdo nagovoril, da opi\u0161i to z besedami. Ne more\u0161… To so druga\u010dni ob\u010dutki, ki se jih \u0161ele u\u010dimo sprejemati in ponotranjiti. \u0160ele u\u010dimo se o njih razmi\u0161ljati… Kvantna medicina je kljub veliko \u0161tudijam \u0161ele v povojih na\u0161ega stvarnega razumevanja.\u00a0<\/span><\/p>\n Vemo, da smo dnevno konstantno v stresu, podvr\u017eeni smo vsakournim mikro novicam na raznih e-napravah, hitenju v slu\u017ebo, v sami slu\u017ebi in na poti nazaj domov, doma\u010dim dru\u017einskim obveznostim, lahko bi na\u0161tevala v nedogled. Predvsem je problemati\u010den strah, ki nam ga mediji plasirajo v majhnih, a konstantnih dozah. Nau\u010dili smo se \u017ee, da kar preberemo v medijih ni povsem res, oziroma, da si povpre\u010dno inteligenten \u010dlovek lahko zastavi vsaj kriti\u010dno vpra\u0161anje, \u010demu mediji govorijo o doti\u010dni stvari. Navadno je bistvo skrito v ozadju, resnica pa \u0161e bolj. \u017divimo v paralelnih svetovih. Vedno bolj se zavedamo oaze miru, ki nam jo nudi dom ali narava in tisto malo prostega \u010dasa. Vedno bolj smo kriti\u010dni in neizprosni do vsiljenih norm, ki nam kratijo na\u0161a dragocena \u017eivljenja.\u00a0<\/span><\/p>\n Vse to vpliva na na\u0161o bio-kemijo. Na\u0161e misli so ves \u010das v visokih in hitrih mo\u017eganskih amplitudah, zato je \u0161e kako pomembno, da jih upo\u010dasnjujemo. Naj bo to z molitvijo, z dejavnostmi, ki sem jih \u017ee prej na\u0161tevala in \u010de nam uspe zdru\u017eiti \u0161e fizi\u010dno aktivnost in kreativnost, smo na dobri poti, da nekako obdr\u017eimo krmilo v svojih rokah. Sicer se nam ne pi\u0161e dobro. Zlasti v prihodnjih mesecih in letih bo zelo turbulentno na politi\u010dnem parketu in tudi sicer.\u00a0<\/span>\u00a0<\/span>\u00a0<\/p>[\/et_pb_text][et_pb_text _builder_version=”4.27.4″ _module_preset=”default” global_colors_info=”{}” theme_builder_area=”post_content”] \u00a0In, ker vedno ve\u010d ljudi \u017eivi hote \u2013 ali nehote v hvale\u017enosti, \u010detudi za minimalne dobrine, ki se njim zdijo neprecenljive vrednosti, pravimo, da se svet prebuja. Resni\u010dno je ob\u010dutiti druga\u010dne energije in \u010de se vrnem na moje energetsko delo, \u010de parafraziram gnetenje gline bi v tem primeru pomenilo, da jo s pomo\u010djo zvokov terapevtskih instrumentov porazdelim to\u010dno tja, kjer bo nastala najlep\u0161a in najbolj \u010dista struktura. \u010cloveka te frekvence umirijo, postavijo v trenutek tukaj in zdaj, torej njegove misli ne begajo ve\u010d sem ter tja, sprostijo napetosti in mikro blokade v fasciji, omilijo te\u017eave s spanjem in krvnim tlakom, omilijo bole\u010dine, moteno propriocepcijo (motnje gibanja), aktivirajo samozdravljenje in \u0161e mnogo mnogo drugega.\u00a0<\/span><\/p>\n <\/p>\n \u00a0Trenutno vsakodnevno raziskujem nova glasbena do\u017eivetja, na katera gledam z znanstvenega vidika. Prebiram klini\u010dne \u0161tudije, ter jih povezujem s svojimi izku\u0161njami z varovanci, saj ves \u010das prakti\u010dno, torej redno, vsaj enkrat tedensko vodim zvo\u010dne kopeli po Sloveniji in v Avstriji, kar me dejansko mojstri v subtilnem zavedanju, opazovanju in napredku. Brez stalnega trdega dela in prakse ni napredka. Vodim tudi ve\u010d retreatov letno, najraje pa izvajam terapevtske zvo\u010dne masa\u017ee. To je najfinej\u0161a oblika dela z energijami in frekvencami. Kot izurjena glasbenica sli\u0161im vsako telesno nepravilnost in s pomo\u010djo terapevtskih zvokov lahko na tisti del telesa dejansko vplivam na nebole\u010d in spro\u0161\u010dujo\u010d na\u010din. Redno terapevtsko delo mi omogo\u010da, da vedno bolj razumem energije. Opazila sem, da ima glasba, ki je ugla\u0161ena na 423 Hz blagodejne u\u010dinke na du\u0161o in telo, saj smo bolj usklajeni z naravnimi resonancami Zemlje. Moj cilj je pomagati ljudem, da s pomo\u010djo glasbe najdejo svoj notranji mir in harmonijo.\u00a0\u00a0<\/span><\/p>\n \u00a0Kon\u010dno sem se na vsej dolgi glasbeni poti uglasila na pravo-sr\u010dno frekvenco. Je pa trajalo ve\u010d kot 40 let\u263a. Naj traja\u263a\u263a\u263a<\/span><\/p>[\/et_pb_text][difl_imagemask image=”https:\/\/inharmonie.eu\/wp-content\/uploads\/2024\/12\/Katja-Osterc-moja-zgodba.avif” mask_size=”63%” mask_position=”top_left” mask_select=”mask_image_23″ image_full_width=”on” _builder_version=”4.27.4″ _module_preset=”default” module_alignment=”left” global_colors_info=”{}” theme_builder_area=”post_content”][\/difl_imagemask][\/et_pb_column][\/et_pb_row][\/et_pb_section]\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" Glasba kot pot k notranjemu miru.S pomo\u010djo umetnosti la\u017eje pogledala izza okvirjev<\/b><\/h2>\n
Zaradi te\u017ekih preizku\u0161enj dozorela<\/b><\/h2>\n
<\/b><\/h2>\n
Nova “patchwork” dru\u017eina<\/b><\/h2>\n
Prvi zmenek z mojo du\u0161o<\/b><\/h2>\n
Du\u0161a me predstavi gongom<\/b><\/h2>\n
Terapevtsko delo – vzajemna ekspanzija<\/b><\/h2>\n
Hvale\u017ena v novem stvarstvu<\/b><\/h2>\n
Ugla\u0161ena na sr\u010dno frekvenco<\/b><\/h2>\n
Happy end<\/b><\/h2>\n
\nGlasba ni le umetnost, temve\u010d tudi zdravilna sila, ki nas povezuje z globljo resni\u010dnostjo. Moje osebno potovanje skozi glasbeno izobra\u017eevanje, \u017eivljenjske izzive in iskanje harmonije me je pripeljalo k raziskovanju zdravilnih frekvenc. Prehod na 432 Hz mi je omogo\u010dil globlji stik s seboj, naravo in univerzalno energijo. S terapijo z zvokom zdaj pomagam posameznikom odkriti notranji mir in ravnovesje.<\/p>","protected":false},"author":1,"featured_media":6995,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_et_pb_use_builder":"on","_et_pb_old_content":"","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"categories":[25],"tags":[],"class_list":["post-6881","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-moja-pot"],"yoast_head":"\n